Ali v času ChatGPT-ja sploh še potrebujemo lasten blog?
Če AI odgovori na skoraj vsako vprašanje, zakaj še pisati? Ravno zato. Lastna stran je vir, kontekst in arhiv, ki ga ne določa algoritem. Primerjava z LinkedInom, omrežji, novičnikom in AI iskanjem.

To vprašanje si postavljam na blogu, ki sem ga odprl pred kratkim, kar je verjetno najbolj pošten kraj zanj. Če lahko AI odgovori na skoraj vsako vprašanje, ki bi ga nekdo vpisal v iskalnik, zakaj bi še kdo pisal lastne zapise? In zakaj bi jih kdo bral?
Moj odgovor je: ravno zato. Ampak ne iz kljubovanja. Iz precej praktičnih razlogov, ki jih bom poskušal razložiti brez obljub, da bo blog kogarkoli naredil vidnega.
Kaj AI odgovor je in kaj ni
AI odgovor je povzetek. Sestavljen je iz virov, ki jih sistem najde, oceni in združi v besedilo, ki zveni dokončno. To je uporabno za marsikatero vprašanje in sam to uporabljam vsak dan.
Kar AI odgovor ni, je vir. Nekje mora obstajati besedilo, iz katerega je povzetek nastal: dokumentacija, izkušnja, mnenje, primer. Če teh besedil nihče več ne piše, sistemi povzemajo povzetke, in po nekaj krogih ne ostane veliko. Lastni zapis je eden od virov, ne konkurenca povzetku.
Iz tega sledi nekaj, kar se mi zdi pomembno: če želim, da je moj pogled del odgovora, mora nekje obstajati v obliki, ki jo je mogoče najti, prebrati in navesti. Objava na družbenem omrežju to ni, ali pa je le za kratek čas.
Opažam še eno stvar. Ko sistem povzema, izgine ton. Odgovor je uravnotežen, previden, brez roba. Če je moje mnenje ostro, v povzetku postane »nekateri menijo«. To ni napaka sistema; tako povzetki delujejo. Pomeni pa, da za ostrino, kontekst in razlog, zakaj nekaj mislim, ostane samo en kraj: izvirnik. In ta mora nekje biti.
Kaj mi daje lastna stran
Ko razmišljam o tem, zakaj sem to stran sploh naredil, se mi ponavlja nekaj stvari. O nekaterih sem pisal že v prvem zapisu, tu pa jih pogledam z vidika AI iskanja.
Je moj vir. Ko nekdo, človek ali sistem, išče, kaj mislim o določeni temi, obstaja mesto, kjer to piše z mojim imenom in datumom. Ne v komentarju pod tujo objavo, ne v pogovoru, ki ga ni mogoče najti.
Je moj kontekst. Zapisi se povezujejo med sabo, projekti so predstavljeni na svojem mestu, avtor je jasno identificiran. Kdor pride do enega zapisa, lahko razume, kdo ga je napisal in od kod prihaja pogled. To je nekaj, kar posamezna objava na omrežju nikoli ne more dati.
Je moj arhiv. Zapis izpred dveh let je še vedno na istem naslovu, še vedno berljiv, še vedno moj. Lahko ga popravim, dopolnim ali označim kot zastarelega. Na platformi, ki jo ne nadzorujem, je zapis izpred dveh let praktično neobstoječ.
So moja stališča. Blog mi omogoča, da povem, kaj mislim, brez skrbi, ali bo algoritem to pokazal komurkoli. Doseg je manjši, je pa moj.
Je tudi moj kraj za popravke. Ko ugotovim, da sem se motil ali da se je nekaj spremenilo, lahko zapis dopolnim in označim, kaj je novo. Na omrežju je stara objava zamrznjena; komentar pod njo ne prebere nihče. Tu ostane zgodovina razmišljanja na enem mestu, s pravim datumom, kar se mi zdi pošteno do bralca in do sebe.
Lastna vsebina, ne izposojena
Za to obstaja izraz, ki se mi zdi uporaben: lastna vsebina. Vsebina na mediju, ki ga imam v lasti, na naslovu, ki ga določam sam, v obliki, ki je ne določa nekdo drug.
Nasprotje je izposojena vsebina: objava na platformi, kjer določajo doseg, življenjsko dobo, obliko in pravila. Platforma ni slaba; je pa tuja. Ko spremeni algoritem, se moje objave izgubijo. Ko spremeni pravila, se moja vsebina prilagodi njim. Ko ugasne ali postane nezanimiva, gre z njo tudi vse, kar sem tam napisal.
Lastna stran ne zamenja platform. Je izhodišče, iz katerega vodijo poti do bralca. Google, AI iskanje, družbena omrežja in novičnik so kanali. Vir je eden.
Primerjava, ki jo delam sam
Poskusil bom pošteno primerjati možnosti, med katerimi izbiram, ko želim nekaj povedati.
Objava na LinkedInu doseže ljudi, ki me poznajo, in včasih koga novega. Živi nekaj dni. Ni je mogoče najti čez leto dni, ne da se je povezati, ne da se je popraviti. Je dobra za pogovor, slaba za arhiv.
Facebook in Instagram sta za moje teme še bolj minljiva. Fotografija s poti tja sodi, razmislek o spletni strani ne najde občinstva, ki bi ga bral.
Novičnik ima prednost, ki je nima nič drugega: neposreden stik z ljudmi, ki so ga hoteli. Nima pa arhiva, ki bi ga našel nekdo, ki me še ne pozna. Sam ga trenutno nimam in ga bom morda naredil, ko bo imel smisel.
AI iskanje je nov kanal, pri katerem ne odločam o ničemer. Lahko pa poskrbim, da je moja stran razumljiva, jasno avtorizirana in dostopna sistemom, ki iščejo vire. O tem sem pisal v zapisu o SEO: ne obljubljam si vključitve, poskrbim pa za pogoje.
Lastna stran je edina od teh možnosti, ki združuje trajnost, kontekst in nadzor. Za doseg se opira na druge. To se mi zdi pošten dogovor.
Kaj blog ne naredi
Ne želim, da bi ta zapis zvenel kot obljuba. Blog sam po sebi ne prinese vidnosti. Večina zapisov na svetu ni prebranih. Iskalnik ne nagradi tega, da nekaj obstaja, in AI sistemi ne navajajo strani samo zato, ker so lepo urejene.
Kar blog naredi, je manj: omogoči, da moj pogled sploh obstaja v obliki, ki jo je mogoče najti in navesti. Ali bo najden, je odvisno od tega, ali je vreden branja, ali odgovarja na vprašanje, ki ga kdo ima, in ali je napisan tako, da ga človek in sistem razumeta. To je delo, ki ga blog ne opravi namesto mene.
Zakaj pisati, ko lahko vprašaš
Ostaja še osebni razlog, ki je morda najpomembnejši. Pisanje me prisili, da razmislim do konca. Ko vprašam AI, dobim odgovor. Ko pišem, ugotovim, kaj mislim, in pogosto ugotovim, da tega še nisem vedel.
Zapis, ki ga objavim, je zato manj rezultat kot postopek. Če ga kdo prebere in mu koristi, je to dobro. Če ga navede kakšen sistem, tudi. Ampak že samo pisanje je naredilo svoje delo.
Kaj konkretno naredim, da je stran vir
Če je lastna stran vir, mora biti tudi narejena kot vir. To je nekaj konkretnih stvari, ki jih na tej strani urejam in ki niso trik, ampak osnovna urejenost.
Vsak zapis ima jasnega avtorja s povezavo na predstavitev, datum objave in datum zadnje spremembe. Naslovi so stabilni in se ne spreminjajo zaradi ključnih besed. Trditve, ki se opirajo na dokumentacijo, imajo vir. Mnenje je označeno kot mnenje. Zapisi se med sabo povezujejo, kadar to bralcu koristi. Stran ima RSS, sitemap in opis vsebine za sisteme, ki ga berejo. Nič od tega ne zagotavlja, da bo stran uporabljena; poskrbi pa, da ni izključena zaradi neurejenosti.
Pri majhnem podjetju je seznam podoben, samo krajši. Jasno ime, jasen opis storitev, jasen kontakt, nekaj strani, ki odgovorijo na resnična vprašanja strank, in urejeni podatki, ki se ujemajo povsod. To je tisto, iz česar lahko sistem sestavi odgovor, in tisto, kar človek po kliku dejansko potrebuje.
Kaj pa doseg
Vprašanje, ki ostane, je doseg. Blog brez bralcev je dnevnik. Tu nimam čarobnega odgovora in ga ne bom izmišljal.
Kar delam, je preprosto. Zapis objavim na svoji strani. Na omrežjih, kjer sem, delim povezavo z nekaj stavki, ne celotnega besedila, da pogovor teče tam, arhiv pa ostane tu. Poskrbim, da je stran razumljiva iskalnikom in AI sistemom. In pišem stvari, ki bi jih sam rad prebral, ker je to edini način, za katerega vem, da dolgoročno prinese bralce, ki se vračajo.
Če to deluje počasi, je v redu. Lastna stran ima čas. To je ena od njenih prednosti, ki jih platforma nima.
Odgovor na vprašanje iz naslova
Ali v času ChatGPT-ja še potrebujemo lasten blog? Če je vprašanje, ali ga potrebuje vsak, je odgovor ne. Če je vprašanje, ali ga potrebuje nekdo, ki ima kaj povedati in želi, da to ostane najdljivo, povezljivo in njegovo, je odgovor da. Bolj kot prej.
AI ni razlog, da bi prenehal pisati. Je razlog, da pišem stvari, ki jih povzetek ne more nadomestiti: konkreten pogled, konkretno izkušnjo, jasen »ne«. Tega noben sistem ne bo napisal namesto mene, ker tega nima od kod vzeti.