Digitalno poslovanje

Več funkcij ne pomeni nujno boljšega produkta.

Vsaka funkcija ima ceno, tudi ko je brezplačna. Kako se pri razvoju produktov odločam, kaj dodati, kaj pustiti za pozneje in kaj odstraniti, ter eno vprašanje, ki ga postavim vsakič.

Pri razvoju digitalnega produkta je najlažje dodati funkcijo. Nekdo jo predlaga, zdi se koristna, naredimo jo. Čez nekaj mesecev je v produktu petdeset takšnih funkcij, vsaka posebej upravičena, skupaj pa naredijo nekaj, česar nihče ni hotel: produkt, ki ga je težko razumeti, počasno vzdrževati in drago podpirati.

O tem pišem kot nekdo, ki se s to odločitvijo srečuje stalno. Pri lastnih produktih, med njimi pri Bizku, moram redno odločati, kaj dodati, kaj pustiti za pozneje in kaj sploh ne sodi noter. Nič internega tu ne bom razkrival; zanima me način razmišljanja, ki ga je mogoče uporabiti pri kateremkoli produktu.

Glavna misel je preprosta: več funkcij ne pomeni nujno boljšega produkta. Pogosto pomeni prav nasprotno.

Vsaka funkcija ima ceno, tudi ko je brezplačna

Ko govorimo o novi funkciji, se pogovor navadno vrti okoli tega, koliko časa bo trajala izdelava. To je najmanjši del njene cene.

Funkcija mora biti razložena: v vmesniku, v navodilih, v podpori. Mora biti vzdrževana: ob vsaki spremembi sistema, knjižnice ali podatkovnega modela je treba preveriti, ali še deluje. Mora biti testirana v kombinaciji z vsemi drugimi funkcijami. Zavzame prostor v vmesniku, kjer tekmuje za pozornost s stvarmi, ki so morda pomembnejše. In ustvari pričakovanje, da bo tam za vedno; odstranitev funkcije je težja kot njena izdelava.

Ko funkcijo gledam tako, postane vprašanje »ali jo znamo narediti« manj pomembno od vprašanja »ali smo jo pripravljeni imeti«.

Vprašanje, ki ga postavim vsakič

Za vsak predlog si postavim isto vprašanje: ali ta funkcija uporabniku nekaj poenostavi ali samo poveča seznam funkcij?

Odgovor ni vedno očiten. Funkcija, ki jo zahteva ena stranka, lahko drugim devetindevetdesetim samo zaplete zaslon. Funkcija, ki se sliši napredno, lahko reši problem, ki ga v praksi nima nihče. In obratno: dolgočasen popravek, ki uporabniku prihrani dva klika pri stvari, ki jo dela vsak dan, je lahko največja izboljšava leta.

Pri Bizku je izhodišče ves čas isto: manj ponovnega vnašanja, manj administracije, bolj logičen potek dela. Vsaka nova funkcija se mora meriti ob tem. Če prihrani delo, ima prostor. Če ga samo preseli na drug zaslon, ga nima, tudi če je videti lepo.

Feature creep se zgodi po korakih

Nihče se ne odloči, da bo produkt preobložil. Preobloži se sam, korak za korakom, in vsak korak je bil razumen.

Predstavljajmo si tipičen primer. Ena stranka prosi za izvoz, dodamo izvoz. Druga prosi za drugačen format, dodamo možnost. Tretja hoče urnik izvoza, dodamo nastavitve. Četrta hoče obvestilo, ko je izvoz končan. Vsaka od teh stvari je bila majhna in upravičena. Skupaj imamo modul za izvoze z lastnim menijem, ki ga večina uporabnikov nikoli ne odpre in ki ga je treba vzdrževati ob vsaki spremembi podatkovnega modela.

Edini način, ki ga poznam proti temu, je odločitev pred vsakim korakom, ne po njem. Kaj je jedro produkta? Ali ta zahteva sodi vanj? Če ne, ali jo lahko rešimo brez nove funkcije, s spremembo obstoječe, z boljšim privzetim vedenjem ali s tem, da jo ne rešimo?

Pomaga tudi, če za vsako novo funkcijo zapišem, za koga je in zakaj. Ne za dokumentacijo, ampak za odločitev. Če zapis pravi »za eno stranko, ker je vprašala«, je to drugačen argument kot »za vse, ki vsak dan delajo to in to«. Presenetljivo pogosto se pri pisanju tega stavka izkaže, da razloga ni, in funkcija ostane na seznamu, kjer nikogar ne moti.

Kompleksnost se ne vidi v demu

Produkt s številnimi funkcijami je v predstavitvi videti impresivno. Vsako vprašanje ima odgovor: da, tudi to znamo. Težava se pokaže pozneje, ko uporabnik ostane sam z vmesnikom.

Uvajanje novega uporabnika postane daljše, ker mora razumeti več stvari, preden naredi prvo koristno. Podpora dobiva vprašanja o funkcijah, ki so bile narejene za nekoga drugega. Nastavitve rastejo, ker vsaka funkcija potrebuje možnost, da jo izklopiš. Razvoj se upočasni, ker vsaka sprememba vpliva na več mest.

To je tehnični dolg, ki ga ne vidi računovodstvo. Plača se s časom, ki ga ni bilo mogoče porabiti za izboljšave, ki bi uporabniku zares koristile.

Kaj pomeni »pustiti za pozneje«

Ko funkcijo zavrnem ali preložim, to ni ocena ideje. Je odločitev o vrstnem redu. Večina idej, ki jih preložim, je dobrih; niso pa dovolj dobre, da bi izpodrinile tisto, kar je treba narediti prej.

Pri tem mi pomaga preprosto pravilo. Če za funkcijo prosi en uporabnik, jo zapišem. Če za isto stvar prosi več uporabnikov z različnimi besedami, jo pogledam znova. Če se izkaže, da isto težavo rešujejo z obhodom, ki jim jemlje čas, ima prednost. Zahteva sama še ni potreba; ponavljanje in obhodi pa so.

Enako pomembno se mi zdi, da je »pozneje« pošteno. Ne obljubljam funkcije, ki je ne nameravam narediti. Raje povem, da ne sodi v produkt, kot da jo pustim v seznamu, kjer nekdo nanjo čaka.

Odstranjevanje je tudi razvoj

O produktih razmišljamo kot o nečem, kar raste. Manj se govori o tem, da je odstranitev funkcije lahko prav tako izboljšava. Meni je to ena težjih odločitev, ker vsaka funkcija ima nekoga, ki jo uporablja.

Kljub temu se mi zdi pošteno, da produkt občasno vprašam: katera funkcija dela več škode kot koristi? Katera ustvarja največ vprašanj za podporo glede na število uporabnikov? Katera je bila narejena za primer, ki ga ni več? Odstranitev takšne funkcije naredi produkt lažji za vse ostale in sprosti čas za tisto, kar je pomembno.

Seveda to zahteva pogovor z uporabniki, ki jo uporabljajo, prehod in včasih nadomestno rešitev. Ampak to je delo, ki se izplača. Produkt, ki samo raste, na koncu ne more več narediti ničesar dobro.

Fokus je odločitev, ne posledica

Osredotočen produkt ni rezultat pomanjkanja idej. Je rezultat tega, da je nekdo ideje zavrnil. To je bolj neprijetno delo od dodajanja, ker vsak »ne« nekoga razočara, in ker »ne« ne pride v seznam novosti.

Sam se pri tem opiram na eno vprašanje, ki mi pomaga zdržati: kaj je tista stvar, zaradi katere uporabnik produkt sploh uporablja? Če nova funkcija to stvar naredi boljšo, ima mesto. Če jo naredi težje dostopno, ker mora uporabnik zdaj mimo še enega menija, ga nima.

Podoben pogled imam na programe, ki naredijo eno stvar res dobro. Tam gre za majhna orodja, tu za produkt, ki je lahko precej večji. Načelo je isto: kakovost posamezne funkcije je vredna več kot njihovo število.

Kako vem, ali je funkcija uspela

Funkcija, ki je narejena, še ni funkcija, ki je uspela. Zato poskušam že pred izdelavo povedati, kaj bi pomenilo, da je uspela, in to preveriti po nekaj tednih.

Merilo ni število klikov nanjo. Merilo je, ali je uporabnikom prihranila delo, zaradi katerega je nastala. Če je bila narejena zato, da odpravi ponovni vnos, bi moral ta vnos izginiti. Če je bila narejena zato, da skrajša postopek, bi moral biti postopek krajši. Če se ne zgodi nič od tega, funkcija ni uspela, tudi če jo vsi uporabljajo, in verjetno jo uporabljajo zato, ker morajo.

Pri tem pomagajo vprašanja podpore. Če po novi funkciji pride več vprašanj, je nekaj narobe: ali z vmesnikom ali s samo idejo. Če vprašanj o starem problemu ni več, je to boljši znak od katerekoli statistike.

Enako preverjam funkcije, ki so v produktu že dolgo. Nekatere od njih nihče ne pogreša, dokler jih ne odstranim, kar pomeni, da jih ni pogrešal nihče. Druge se izkažejo za pomembnejše, kot sem mislil. Oboje je informacija, ki jo brez preverjanja ne bi imel.

Kako o tem govorim s strankami

Ko stranka predlaga funkcijo, ne rečem ne. Vprašam, kateri problem jo je pripeljal do predloga. Pogosto se izkaže, da je problem drugačen od predlagane rešitve in da ga je mogoče rešiti bolje, z manj. Včasih se izkaže, da funkcija že obstaja, samo ni bila najdena, kar je znak, da je težava v vmesniku in ne v manjkajoči funkciji.

In včasih se izkaže, da je predlog dober in da sodi v produkt. Takrat ga naredim. Ampak šele potem, ko je jasno, kaj uporabniku poenostavi. Seznam funkcij se ob tem podaljša za eno. To je v redu, dokler je vsaka na seznamu zaradi razloga, ki ga znam povedati.

Fotografija avtorja

Razvijam spletne rešitve in digitalne produkte. Pri GE-KO se ukvarjam s spletnim oblikovanjem, razvojem in SEO, z Bizkom pa iščem preprostejše poti skozi vsakodnevno poslovanje. Zanima me, kako tehnologija ljudem prihrani delo — in kako splet spreminja umetna inteligenca.

Še en korak naprej.