Aplikacije

Vedno bolj so mi všeč programi, ki naredijo eno stvar res dobro.

Program ne potrebuje dvesto funkcij, da upraviči obstoj. O fokusu, hitrosti, zasebnosti, lokalni obdelavi, lastništvu namesto naročnine in o tem, zakaj je majhen obseg težji, kot je videti.

Na računalniku imam nekaj programov, ki jih odprem, uporabim in zaprem. Naredijo eno stvar. Ne prosijo za račun, ne pošiljajo obvestil, ne predlagajo nadgradnje na letno naročnino. Ko jih potrebujem, so tam; ko jih ne, jih ni.

Ugotavljam, da so mi ti programi vedno bolj všeč. Ne iz nostalgije, ampak zato, ker pri delu opažam, koliko časa mi vzamejo orodja, ki hočejo biti vse hkrati. Vsaka funkcija, ki je ne potrebujem, je še en gumb, še en meni, še ena nastavitev, ki jo moram razumeti, da pridem do tiste ene stvari, zaradi katere sem program sploh odprl.

To je osebni zapis o tem, zakaj mi je majhen, osredotočen program pogosto vreden več kot velik.

Program ne potrebuje dvesto funkcij, da upraviči obstoj

Nekje se je uveljavila predstava, da mora program rasti. Vsaka različica več funkcij, vsak mesec nova možnost, sicer je videti, kot da razvoj stoji. Razumem, od kod to pride: seznam novosti je najlažji način, da pokažeš delo.

Ampak uporabnik programa ne kupi zaradi seznama. Kupi ga zaradi ene ali dveh stvari, ki jih potrebuje. Vse ostalo je zanj šum, ki upočasni nalaganje, zaplete vmesnik in poveča verjetnost, da nekaj ne bo delovalo. Program, ki naredi eno stvar zelo dobro, ne potrebuje opravičila. Potrebuje samo dovolj ljudi, ki to eno stvar potrebujejo.

Sam pri lastnih projektih vse težje dodam funkcijo, ki ne reši jasnega problema. Ne zato, ker je ne bi znal narediti, ampak zato, ker vem, kaj stane potem: vzdrževanje, podpora, razlaga, testiranje in vmesnik, ki je vsakič malo bolj poln.

Odpreti, narediti, zapreti

Moj najljubši vzorec uporabe je preprost. Odprem program, naredim, kar potrebujem, in ga zaprem. Brez uvodnega vodiča, brez prijave, brez čakanja, da se naloži nekaj, česar ne bom uporabil.

Ta vzorec zahteva od programa nekaj, kar je težje, kot se zdi. Mora biti hiter, ker bo odprt kratek čas. Mora biti jasen, ker uporabnik ne bo bral navodil. Mora narediti tisto, kar obljublja, brez presenečenj. In mora znati nehati; ne sme me zadrževati z vprašanji, ali želim še to in ono.

Programi, ki to obvladajo, se zdijo skoraj neopazni. To je pohvala. Orodje, ki ga ne opazim, je orodje, ki mi ni bilo v napoto.

Zakaj mi je fokus pomembnejši od možnosti

Fokus ni samo estetska odločitev. Ima zelo praktične posledice, ki jih opažam kot uporabnik in kot tisti, ki programe dela.

Hitrost. Program, ki nalaga samo tisto, kar potrebuje, se odpre takoj. To se sliši kot malenkost, dokler ne primerjam orodja, ki se odpira pet sekund, z orodjem, ki se odpre v pol sekunde, in ugotovim, katerega uporabljam pogosteje.

Zanesljivost. Manj kode pomeni manj mest, kjer se kaj pokvari. Program z eno funkcijo je mogoče preizkusiti do konca. Program s sto funkcijami ima kombinacije, ki jih ni preizkusil nihče.

Razumljivost. Ko program naredi eno stvar, uporabnik ne potrebuje razlage. Ve, kaj se bo zgodilo, ko pritisne gumb, ker gumb je samo eden.

Zasebnost in lokalna obdelava

Pri majhnih programih mi je pomembna še ena stvar, ki je pri velikih platformah redka: podatki ostanejo pri meni. Če program obdeluje sliko, dokument ali besedilo na moji napravi, ne potrebujem računa, povezave ali zaupanja v to, kaj se s podatki dogaja na drugi strani.

Lokalna obdelava ni vedno mogoča in ni vedno smiselna. Za sodelovanje z drugimi ali za velike podatke je strežnik potreben. Ampak za orodje, ki naredi eno stvar z mojo datoteko, ne vidim razloga, da bi datoteka morala potovati kamorkoli. Program, ki deluje brez povezave, mi tudi pove nekaj o tem, kako je zasnovan: ne potrebuje me kot vira podatkov, potrebuje me kot uporabnika.

Lastništvo namesto najema

Naročnine imajo svoje mesto. Pri storitvi, ki se stalno razvija in ki jo vzdržuje ekipa, so pošten model. Pri orodju, ki naredi eno stvar in jo je delalo enako že pred dvema letoma, pa mi mesečna naročnina zveni kot najemnina za nekaj, kar bi lahko imel.

Vse bolj cenim programe, ki jih plačam enkrat in so moji. Ne zato, ker bi hotel prikrajšati razvijalce, ampak zato, ker želim razmerje, ki je jasno. Kupil sem orodje. Če bo nova različica bistveno boljša, jo bom kupil znova. Vmes pa orodje ne potrebuje mojega računa, mojih podatkov ali moje pozornosti.

SmallLynx kot način razmišljanja

SmallLynx je znamka, pod katero razvijam manjša orodja za Mac, in prostor, kjer poskušam prav ta način razmišljanja prenesti v prakso: majhna orodja, narejena s premislekom. Ne bom ga tu predstavljal; to ni članek o produktu. Omenjam ga zato, ker je prostor, kjer ta način razmišljanja preizkušam na sebi.

Vsakič, ko načrtujem novo orodje, se vprašam isto: katera je tista ena stvar, ki jo mora narediti? Kaj lahko izpustim, da bo ta stvar boljša? Ali lahko deluje lokalno? Ali mora uporabnik ustvariti račun, in če ne, zakaj bi ga silil? Odgovori so pogosto bolj neprijetni zame kot za uporabnika, ker pomenijo manj funkcij, s katerimi bi se lahko pohvalil.

Prvo orodje, ki nastaja, pretvarja in optimizira slike, in to lokalno na računalniku, brez nalaganja datotek na strežnik. Pri njem se vedno znova pokaže isto: uporabnik hoče sliko pretvoriti ali pomanjšati in nadaljevati s svojim delom. Ne hoče urednika s tristo možnostmi. Hoče gumb, ki naredi tisto, kar piše na njem.

Majhen obseg ni lenoba

Majhen obseg se zlahka zamenja s pomanjkanjem ambicije. Zame je ravno nasprotno. Narediti eno stvar tako dobro, da je uporabnik ne opazi, je težje kot narediti deset stvari povprečno. Vsak rob je treba zgladiti, vsak primer je treba predvideti, vsako sporočilo o napaki mora biti razumljivo.

Pri velikem programu se slabosti skrijejo v množici. Pri majhnem so na dlani. To je razlog, da so dobri majhni programi redki in da si jih zapomnim, ko jih najdem.

Kaj to pomeni za odločitve o produktih

Ta način razmišljanja ni omejen na orodja za osebno rabo. Enako vprašanje si postavim pri vsakem digitalnem produktu: ali nova funkcija uporabniku nekaj poenostavi ali samo podaljša seznam. Odgovor je pogosto, da bi bilo bolje eno obstoječo funkcijo izboljšati kot dodati novo.

Ne trdim, da je majhen program vedno pravi odgovor. Nekatere naloge so zapletene in potrebujejo zapletena orodja. Ampak veliko orodij je zapletenih, ne ker bi bila naloga zapletena, ampak ker nihče ni imel poguma reči, da je dovolj.

Kako izbiram orodja zase

Ko iščem nov program, imam nekaj preprostih meril, ki jih uporabim, še preden pogledam seznam funkcij.

Ali naredi tisto eno stvar, ki jo potrebujem, brez ovinkov? Ali se odpre hitro in deluje brez povezave, kadar to ni nujno drugače? Ali zahteva račun, in če ga, zakaj? Kje so moji podatki in kdo jih vidi? Ali ga lahko kupim enkrat, ali plačujem, dokler ga uporabljam? Ali ga razvija nekdo, ki bo čez tri leta še tam, in ali lahko datoteke odnesem, če ne bo?

Ta merila izločijo presenetljivo veliko orodij, tudi takšnih, ki jih vsi priporočajo. Kar ostane, so praviloma manjši programi, ki jih dela manjša ekipa ali posameznik in ki niso zasnovani tako, da bi rasli v platformo. Nekateri od njih so na mojem računalniku že leta in jih nisem nikoli zamenjal, ker ni bilo razloga. Isto načelo sem skušal ohraniti pri lastnem projektu; o tem pišem v članku Kaj sem se naučil pri FitBlizu.

Podobno gledam na stvari, ki jih delam sam. Če orodje ne prestane teh vprašanj, ga verjetno ne bi uporabljal niti jaz. In to je precej dober test.

Dovolj je dobra beseda

Če bi moral opisati, kaj iščem pri programih, ki mi ostanejo na računalniku, bi rekel: naredijo, kar potrebujem, in me pustijo pri miru. Ne rastejo, ker bi morali. Ne prosijo za pozornost. Ne spreminjajo dogovora vsakih nekaj mesecev.

To se sliši skromno. V resnici je to visoka zahteva, ki jo izpolni malo programov. Zato mi tisti, ki jo, postajajo vedno bolj všeč.

Fotografija avtorja

Razvijam spletne rešitve in digitalne produkte. Pri GE-KO se ukvarjam s spletnim oblikovanjem, razvojem in SEO, z Bizkom pa iščem preprostejše poti skozi vsakodnevno poslovanje. Zanima me, kako tehnologija ljudem prihrani delo — in kako splet spreminja umetna inteligenca.

Še en korak naprej.