Ali mora imeti danes vsako podjetje tudi svojo aplikacijo?
Domorodna aplikacija ni vedno odgovor. Primerjava spletne strani, PWA in domorodne aplikacije ter merila, po katerih se odločim: pogostost uporabe, obvestila, delo brez povezave, kamera in strošek vzdrževanja.

Vprašanje, ali podjetje potrebuje svojo aplikacijo, se pojavi hitreje, kot bi pričakoval. Včasih pride od stranke, ki je videla aplikacijo konkurenta. Včasih od mene samega, ko pri lastnem projektu razmišljam, ali bi bilo uporabnikom lažje z ikono na telefonu.
Ker se ukvarjam tudi z načrtovanjem in razvojem aplikacij, bi bil moj interes jasen: seveda potrebujete aplikacijo. Ampak tako ne razmišljam. Domorodna aplikacija je v mnogih primerih dodaten strošek, dodatna stvar za vzdrževanje in dodatna ovira za uporabnika, ki mora nekaj namestiti, preden sploh vidi, ali mu koristi.
Zato bi rad opisal, kako o tem vprašanju razmišljam, ko ga postavim sebi.
Tri možnosti, ne ena
Ko nekdo reče »aplikacija«, ima po navadi v mislih ikono v trgovini z aplikacijami. V resnici izbiram med tremi možnostmi, ki se v ceni in zmožnostih precej razlikujejo.
Dobra odzivna spletna stran deluje v vsakem brskalniku, na vsaki napravi, brez namestitve. Najde jo iskalnik, deli se s povezavo, vzdržujem eno različico. Za večino predstavitev, naročil in informacij je to dovolj.
Progresivna spletna aplikacija (PWA) je spletna stran, ki jo lahko uporabnik doda na domači zaslon, ki lahko deluje brez povezave in ki na sodobnih napravah zna tudi nekaj stvari, ki jih pripisujemo aplikacijam. Ena koda, ena objava, brez trgovine.
Domorodna aplikacija za iOS in Android ima najgloblji dostop do naprave in prisotnost v trgovini. Ima pa tudi dve kodi ali ogrodje, ki ju povezuje, dve trgovini s svojimi pravili in pregledi ter posodobitve, ki jih mora uporabnik namestiti.
Kdaj aplikacija zares ima smisel
Vprašanje, ki ga postavim najprej, ni, kaj podjetje želi, ampak kaj bo uporabnik počel. Aplikacija je smiselna, kadar bo nekaj počel pogosto in kadar mu naprava pri tem lahko pomaga na način, ki ga brskalnik ne more.
Pogosto vračanje je prvi pogoj. Če uporabnik neko stvar uporablja vsak dan ali vsak teden, ima ikona na zaslonu vrednost. Če jo uporabi dvakrat na leto, je namestitev ovira, ne prednost.
Osebni profil in podatki, ki jih uporabnik nosi s sabo: naročila, stanja, dokumenti. Potisna obvestila, kadar so zares koristna in ne samo marketinška. Delovanje brez povezave, kadar bo uporabnik na kraju, kjer je ni. Kamera, lokacija in senzorji, kadar so del naloge in ne okrasek. Domorodne integracije, ki jih potrebujejo plačila, dostopi ali strojna oprema.
Če prepoznam dva ali tri od teh pogojev, je aplikacija upravičen premislek. Če nobenega, je verjetno samo dražja različica spletne strani.
Kje PWA pokrije več, kot ljudje mislijo
Kar precej stvari s seznama zgoraj danes zmore PWA. Ikona na domačem zaslonu, zagon brez naslovne vrstice, delovanje brez povezave, hranjenje podatkov na napravi. Potisna obvestila delujejo na Androidu že dolgo; na iPhonu jih Apple podpira od različice iOS 16.4, vendar samo za spletne aplikacije, ki jih uporabnik doda na domači zaslon in ki imajo ustrezno nastavljen manifest.
Ta pogoj je pomemben, ker ga marketinški opisi radi izpustijo. Uporabnik na iPhonu mora stran najprej dodati na domači zaslon, šele potem ga aplikacija lahko vpraša za dovoljenje. To ni enako kot namestitev iz trgovine, je pa za marsikaterega uporabnika enostavno dovolj.
Dostop do kamere ali lokacije je v brskalniku mogoč z dovoljenjem uporabnika. Nekatere stvari ostanejo domorodnim aplikacijam: globlje integracije s sistemom, delo v ozadju, prisotnost v trgovini, nekateri načini plačila. Če projekt potrebuje prav te, PWA ne zadošča.
Pri PWA še vedno preverim na dejanskih napravah, ne v dokumentaciji. Razlike med brskalniki in različicami sistemov so dovolj velike, da je »podprto« v tabeli lahko v praksi »podprto z zadržki«. Nekaj minut s telefonom v roki pove več kot ura branja o podpori. Primerjavo po točkah (namestitev, posodobitve, obvestila, dostop do naprave, strošek vzdrževanja) sem zapisal v članku PWA ali domorodna aplikacija.
Cena, ki je ne vidimo na začetku
Pri odločanju se pogovor rad ustavi pri ceni izdelave. Mene bolj skrbi cena, ki pride potem.
Domorodna aplikacija mora slediti novim različicam sistemov, spremembam pravil trgovin, novim napravam. Vsaka sprememba gre skozi pregled, ki ni vedno hiter. Uporabniki imajo različne različice in stare napake živijo dlje. Podpora odgovarja na vprašanja, ki jih pri spletni strani ni.
Spletna stran in PWA imata eno različico, ki je vedno aktualna. Napako popravim enkrat in je popravljena za vse. Za manjše podjetje, ki nima ekipe za vzdrževanje, je to argument, ki pogosto odloči.
Namestitev je ovira, ne mejnik
Pri načrtovanju rad pozabimo, da je namestitev aplikacije dejanje, ki od uporabnika nekaj zahteva. Najti jo mora, ji zaupati, počakati na prenos, morda ustvariti račun. Vsak od teh korakov nekaj ljudi izgubi.
Spletna stran nima tega praga. Povezava, klik, uporaba. Za nekoga, ki podjetje šele spoznava, je to edina pot, ki ima smisel. Šele ko uporabnik ve, da se bo vračal, postane namestitev smiselna. Zato vidim aplikacijo kot nekaj, kar pride po tem, ko spletna stran že opravlja svoje delo, ne namesto nje.
Kako se odločim pri lastnih projektih
Pri lastnih projektih si postavim nekaj vprašanj, ki jih tu ponavljam v isti obliki, kot si jih zastavim sam.
Kako pogosto bo uporabnik to uporabljal? Kaj bo počel, česar v brskalniku ne more? Ali bo potreboval podatke brez povezave? Ali so obvestila del storitve ali le način, kako ga spomniti nase? Kdo bo aplikacijo vzdrževal čez dve leti? Ali bomo z istim denarjem naredili več, če ga vložimo v spletno stran?
Če odgovori kažejo na spletno stran, začnem tam. Če kažejo na PWA, dodam tisto, kar manjka, in preverim na dejanskih napravah. Domorodna aplikacija ostane za primere, kjer je potreba jasna in kjer se strošek vzdrževanja pokrije z vrednostjo za uporabnika.
Ta vrstni red se mi zdi pošten do podjetja in do uporabnika. Podjetje ne plača za nekaj, kar ne potrebuje, uporabnik pa ne namešča nečesa, kar bi lahko odprl v brskalniku.
Aplikacija kot znak resnosti
Še ena stvar, ki jo slišim pogosto: aplikacija naj bi pokazala, da je podjetje resno. Razumem občutek, ne strinjam pa se z njim.
Resnost pokažeta hitra stran, ki odgovori na vprašanja, in storitev, ki drži obljube. Aplikacija, ki jo naloži malo ljudi in jo večina pozabi, ne pokaže resnosti; pokaže, da je bil nekje sprejet drag sklep brez uporabnika v mislih. Prazna aplikacija v trgovini z dvema ocenama izpred treh let podjetju ne pomaga.
Trije hipotetični primeri
Da bi bila merila bolj oprijemljiva, vzemimo tri izmišljena podjetja.
Restavracija želi aplikacijo za rezervacije in ogled menija. Gost jo bo uporabil nekajkrat na leto, meni želi videti, preden se odloči, rezervacijo naredi v minuti. Vse to opravi hitra spletna stran s klikom na telefon in preprostim obrazcem; namestitev aplikacije bi bila za gosta ovira brez koristi. Odgovor: spletna stran.
Servisno podjetje ima terenske delavce, ki vsak dan izpolnjujejo delovne naloge, fotografirajo opravljeno delo in delajo tudi tam, kjer ni signala. Uporaba je vsakodnevna, kamera je del naloge, delovanje brez povezave nujno, uporabniki so znani in jim je mogoče pomagati pri namestitvi. Odgovor: aplikacija, in najprej bi preveril, ali PWA z lokalnim shranjevanjem in dostopom do kamere zadošča, preden bi šel v dve domorodni kodi.
Orodje za male podjetnike, ki ga uporabljajo vsak dan za vnos podatkov, s profilom, obvestili o rokih in delom na telefonu na poti. Tu je vprašanje resno in odgovor odvisen od tega, katere naprave uporabniki imajo in kaj obvestila zares pomenijo. PWA pokrije večino; domorodna aplikacija pride v poštev, če uporabniki res pričakujejo ikono iz trgovine in če je strošek vzdrževanja upravičen s tem, kar aplikacija doda.
V vseh treh primerih odločitev izhaja iz tega, kaj bo uporabnik počel in kako pogosto. Nikjer ni izhodišče, kaj ima konkurenca.
Vprašanja o strošku, ki jih postavim pred izdelavo
Pri aplikaciji vprašam še nekaj, česar pri spletni strani ni treba. Kdo bo objavljal posodobitve in kako hitro, kadar trgovina spremeni pravila? Kaj se zgodi, ko uporabnik ne posodobi in uporablja različico izpred pol leta? Kdo bo odgovarjal na ocene in vprašanja v trgovini? Ali bomo vzdrževali dve platformi ali eno? Koliko uporabnikov moramo imeti, da se to izplača, in ali jih imamo?
To so dolgočasna vprašanja, ampak odgovori nanje odločajo o tem, ali bo aplikacija čez dve leti še živa. Spletna stran teh vprašanj nima, in to je pogosto najboljši argument zanjo.
Odločitev na podlagi uporabnika
Vprašanje iz naslova ima zame kratek odgovor: ne. Vsako podjetje ne potrebuje aplikacije. Vsako podjetje potrebuje pot, po kateri ga uporabnik najde, razume in uporabi, na napravi, ki jo ima v roki.
Za večino je ta pot dobra spletna stran. Za nekatere je PWA, ki doda tisto, kar manjka. Za manjšino je domorodna aplikacija, in pri njej se to ve, ker uporabniki nekaj počnejo vsak dan. Odločitev, ki jo sprejmem na podlagi tega, kaj bo uporabnik počel, se mi je praviloma izkazala za boljšo od odločitve, ki izhaja predvsem iz tega, kaj ima konkurenca.