Ne želim AI-ja, ki vse naredi namesto mene.
Bolj me zanima AI, ki mi pomaga bolje razmišljati. Razlika med delegiranjem razmišljanja in krepitvijo lastnega, s primeri iz raziskovanja, načrtovanja, kritike, besedil in odločitev.
Ko se pogovarjam o umetni inteligenci, je najpogostejše vprašanje, kaj vse lahko naredi namesto mene. Napiše besedilo, pripravi ponudbo, sestavi načrt, odgovori na e-pošto, naredi analizo. Vse to zna, vsaj na prvi pogled.
Sam pa vedno bolj ugotavljam, da je »naredi vse« najslabši način, kako to orodje uporabljam. Ne zato, ker rezultat ne bi bil uporaben, ampak zato, ker pri tem izgubim tisto, kar mi je pri delu najbolj pomembno: razumevanje, zakaj je nekaj tako, kot je. Če AI namesto mene sprejme odločitev, jo moram vseeno zagovarjati jaz. Če ne vem, na čem stoji, je nisem sprejel, samo prevzel sem jo.
Bolj me zanima drugačna uporaba. AI, ki mi pomaga bolje razmišljati, ne AI, ki razmišlja namesto mene. Ta razlika se zdi majhna, v praksi pa določa skoraj vse.
Delegiranje razmišljanja in krepitev razmišljanja
Poskusil bom razliko opisati preprosto. Ko delegiram razmišljanje, dam nalogo in vzamem rezultat. Ko krepim lastno razmišljanje, dam problem, svojo trenutno rešitev in vprašanje: kje se motim?
Pri prvem načinu dobim nekaj, kar je videti končano. Pri drugem dobim seznam lukenj, alternativ in vprašanj, ki jih nisem videl. Prvo je hitreje. Drugo je uporabneje, kadar odločitev nekaj pomeni.
O uporabi AI pri razvoju sem že pisal; tam gre v veliki meri za kodo. Tu me zanima širša slika: raziskovanje, ideje, načrtovanje, primerjave, besedila, poslovne odločitve. Povsod se ponavlja isti vzorec.
Raziskovanje: hitrejši začetek, ne končni odgovor
Pri novi temi mi AI pomaga hitro dobiti zemljevid. Kateri pojmi so pomembni, kje so glavne razlike med pristopi, kaj bi moral prebrati. To skrajša začetek, ki sem ga prej preživel s premetavanjem desetih zavihkov.
Ne uporabljam pa ga kot vir dejstev. Če potrebujem podatek, ki se lahko spremeni, ali trditev, na kateri bo stala odločitev, grem do primarnega vira. AI mi pove, kje iskati; ne pove mi, kaj je res. Ko to razliko pozabim, dobim prepričljivo napisano stvar, ki je nihče ni preveril.
Najbolj uporabno vprašanje pri raziskovanju je zame: kaj o tej temi še ne vem in bi moral vedeti, preden se odločim? Odgovor je pogosto boljši od odgovora na vprašanje, kaj je pravilna rešitev.
Ideje: količina je poceni, izbira ni
AI zna v minuti našteti dvajset idej za funkcijo, članek ali ponudbo. Večina bo povprečnih, nekaj bo slabih, ena ali dve bosta morda zanimivi. To ni pomanjkljivost; tako deluje tudi možganska nevihta z ljudmi.
Težava nastane, če dvajset idej vzamem kot delo, ki je narejeno. Delo se šele začne: katera ideja rešuje resničen problem, katero znam izvesti, katera je v skladu s tem, kar želim delati. Tega orodje ne ve, ker ne pozna mojih omejitev, mojih strank in mojega okusa.
Sam zato AI raje uporabim obratno. Podam eno idejo, ki mi je všeč, in ga prosim, naj mi jo poskusi podreti. Katere predpostavke so v njej? Za koga ne bi delovala? Kaj bi moralo biti res, da bi imela smisel? Če ideja to prenese, je vredna več časa.
Kritika: najboljša uporaba, ki jo poznam
Če bi moral izbrati eno uporabo, ki mi prinese največ, je to kritika lastnega dela. Napišem besedilo, načrt ali predlog in prosim za najostrejši mogoči pregled. Kje je argument šibak? Kaj bo bralec razumel narobe? Kaj manjka? Kje sem prepričan brez razloga?
To deluje zato, ker pri lastnem delu vidim tisto, kar sem hotel napisati, ne tistega, kar sem napisal. Zunanji pogled to razliko pokaže. Pri kolegu je to dragoceno, a ga ne morem prositi vsakič. Orodje lahko.
Pri tem velja ena omejitev, ki jo moram imeti stalno v mislih: AI rad kritizira to, kar je enostavno kritizirati, in rad hvali, če ga ne usmerim drugače. Zato vprašanja postavim ozko. Ne »kaj misliš o tem«, ampak »katere tri trditve v tem besedilu bi bralec najlažje ovrgel«.
Načrtovanje: pomaga strukturirati, ne odločati
Pri načrtovanju projekta mi AI pomaga videti korake, odvisnosti in stvari, ki sem jih pozabil. Če opišem, kaj želim narediti, mi zna povedati, kateri korak manjka, kaj bi bilo treba narediti prej in kje se navadno zatakne.
Ne prepustim pa mu odločitve o tem, kaj je v načrtu pomembno. Ta odločitev je odvisna od ciljev, ki jih pozna samo tisti, ki projekt vodi. Načrt, ki ga v celoti naredi orodje, je videti popoln in pogosto ne ustreza ničemur, kar bomo dejansko delali.
Zato načrt vedno napišem najprej sam, tudi če je grob. Potem ga dam v pregled. Rezultat je moj načrt z manj luknjami, ne tuji načrt, ki ga moram šele razumeti.
Primerjave: dober okvir, sumljive ocene
Pri primerjavi dveh orodij, pristopov ali ponudnikov mi AI hitro sestavi okvir: po katerih merilih primerjati, kaj so tipične prednosti in slabosti. To je uporabno, ker prihrani prvo uro dela.
Ocene v tabeli pa jemljem z rezervo. Podatki o produktih se spreminjajo, razlike med različicami so pomembne, in orodje jih rado predstavi z enako samozavestjo, ne glede na to, ali so preverjene. Pri primerjavi, na kateri bo stala odločitev, vsako pomembno celico preverim sam.
Kar mi primerjava resnično da, je seznam vprašanj, ki jih moram razčistiti. Kaj sploh potrebujemo? Katero merilo je odločilno? To so vprašanja zame, ne za orodje.
Slepe pege: vprašaj, česa ne vidiš
Ena od uporab, ki jo cenim vse bolj, je iskanje lastnih slepih peg. Opišem odločitev, ki sem jo že sprejel, in vprašam: kaj bi mi rekel nekdo, ki se s tem ne strinja? Katera tveganja sem prezrl? Kaj bi šlo narobe čez eno leto?
To ni prijetno branje, je pa koristno. Ne zato, ker bi imel AI prav, ampak zato, ker me prisili, da razmislim o stvareh, ki sem jih v navdušenju preskočil. Pogosto ugotovim, da odločitev zdrži. Včasih ugotovim, da ne.
Besedila: osnutek da, glas ne
Pri besedilih mi AI pomaga premagati prazen zaslon in urediti misli, ki so razmetane. Zna predlagati strukturo, opozoriti na ponavljanje, skrajšati preveč dolg odstavek.
Ne pustim pa mu, da napiše besedilo namesto mene, kadar naj bi to besedilo nekaj povedalo. Rezultat je vedno gladek in vedno nekoliko prazen. Manjka mu tisto, zaradi česar je besedilo vredno branja: stališče, konkretna izkušnja, jasen »ne«. Tudi ta zapis je nastal tako, da sem najprej napisal, kar mislim, in šele potem prosil za pregled.
Če besedilo lahko napiše kdorkoli, ga bo napisal tudi AI, in bralec bo to opazil.
Poslovne odločitve: sogovornik, ne svetovalec
Pri odločitvah, ki nekaj stanejo, uporabljam AI kot sogovornika, s katerim preigram možnosti. Kaj se zgodi, če izberem A? Kakšne so posledice B čez leto dni? Kaj bi moral vedeti, preden se odločim?
Ne sprejme pa odločitve. In ne dovolim, da bi mi jo olajšal s tem, da samozavestno priporoči eno možnost. Kadar to naredi, ga vprašam, na čem priporočilo stoji. Odgovor pogosto pokaže, da stoji na splošnih načelih, ne na moji situaciji. Za splošna načela ne potrebujem orodja; potrebujem ga za to, da moje razmišljanje o konkretni situaciji naredi bolj temeljito.
Vprašanja, ki jih uporabljam najpogosteje
Ker se vse skupaj v praksi zvede na vprašanja, bom naštel tista, ki jih orodju postavim najpogosteje. Niso posebna; so pa vsa zastavljena tako, da odgovor krepi moje razmišljanje, ne da bi ga nadomestil.
Katere predpostavke so v tem predlogu, ki jih nisem zapisal? Kdo bi se s tem ne strinjal in zakaj? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi bila ta odločitev napačna? Katere tri stvari v tem besedilu bi bralec najlažje ovrgel? Kaj manjka, da bi bil ta načrt izvedljiv? Kateri korak sem preskočil? Kaj bi vprašal nekdo, ki tega področja ne pozna? Kaj bi vprašal nekdo, ki ga pozna bolje od mene?
Nobeno od teh vprašanj ne zahteva, da orodje nekaj naredi namesto mene. Vsako zahteva, da mi nekaj pokaže. Razlika v rezultatu je precejšnja: po takem pogovoru imam boljši načrt, ki je še vedno moj, ne tuj načrt, ki ga moram šele razumeti in zagovarjati.
Pri tem opažam še nekaj. Ko orodje uporabljam tako, ostanem v vlogi tistega, ki odloča, in to vlogo z vsakim pogovorom malo bolje opravljam. Ko ga uporabljam kot izvajalca, mi ta vloga počasi polzi iz rok, in nekega dne ugotovim, da o lastnem projektu vem manj kot orodje, s katerim ga delam. To se mi zdi slab dogovor, ne glede na to, koliko časa prihrani.
Kaj ostane meni
Če vse to seštejem, uporabljam AI za tisto, kar ga naredi dobrega: hitrost, širino, neutrudno postavljanje vprašanj. Zase pa obdržim tisto, česar orodje ne more: presojo, kaj je pomembno, odgovornost za odločitev in razumevanje, na čem odločitev stoji.
To ni načelo iz previdnosti. Je preprosta ugotovitev, da je moje delo vredno toliko, kot je vredna moja presoja. Orodje, ki presojo krepi, mi je dragoceno. Orodje, ki jo nadomešča, me dela pogrešljivega. Sam bi raje imel prvo.
