Na potovanjih opazim stvari, ki jih za računalnikom spregledam.
Table, zemljevidi, vozovnice, meniji, check-in in turistične aplikacije: na poti sem uporabnik brez predznanja. Kaj imata skupnega dobra signalizacija in dobra spletna stran.

Ko potujem, ne morem nehati opazovati, kako so stvari narejene. Table na letališču, zemljevid na postaji, vozovnica, ki jo je treba nekje potrditi, meni v restavraciji, aplikacija, prek katere naj bi rezerviral vstopnico. Nič od tega nisem prišel gledat. Pa vseeno pri vsaki od teh stvari opazim, ali mi je pomagala ali me je ustavila.
Za računalnikom teh stvari pogosto ne vidim. Preveč sem blizu. Vem, kaj gumb pomeni, ker sem ga naredil. Na poti sem uporabnik brez predznanja, v tujem jeziku, z omejenim časom in slabo povezavo. To je najboljši test uporabniške izkušnje, ki ga poznam, in nihče mi ga ni zaračunal.
To ni potopis. Je zapis o tem, kaj se iz fizičnega sveta naučim o digitalnem.
Dobra tabla in dobra spletna stran imata nekaj skupnega
Na dobri postaji ne razmišljam, kam iti. Puščica, ime, barva, in noge gredo same. Na slabi postaji stojim, berem, primerjam, se vračam. Razlika ni v tem, koliko informacij je na tabli. Razlika je v tem, ali je nekdo razmišljal o vprašanju, ki ga imam v tistem trenutku.
Enako velja za spletno stran. Obiskovalec ne bi smel razmišljati, kaj je oblikovalec hotel povedati. Če mora ugibati, kaj pomeni gumb, kam vodi povezava ali zakaj je nekaj skrito v meniju, je stran narejena za tistega, ki jo je naredil, ne za tistega, ki jo uporablja.
To se sliši samoumevno. Na poti vidim, kako redko je izvedeno.
Orientacija: kje sem in kam grem
Prva stvar, ki jo potrebujem na novem kraju, je odgovor na dve vprašanji: kje sem in kam grem. Dober zemljevid ima označeno točko, kjer stojim, in smer, v katero gledam. Slab zemljevid je lep in popolnoma neuporaben, ker ga moram najprej zasukati v glavi.
Spletne strani imajo enak problem. Obiskovalec, ki pride z iskalnika na podstran, ne ve, kje je. Drobtinice, jasen naslov, vidna navigacija in logičen naslednji korak so digitalna različica označene točke na zemljevidu. Kadar manjkajo, obiskovalec dela isto kot jaz pred slabim zemljevidom: stoji, bere in se vrača.
Poimenovanje: besede, ki jih pozna uporabnik
Na letališčih me vedno znova preseneti, kako različno so poimenovane iste stvari. Nekje piše izhod, drugje vrata, tretje uporablja kratico, ki jo poznajo zaposleni. Ko sem utrujen in v naglici, je vsaka takšna razlika sekunda dvoma.
Na spletnih straneh se to zgodi, kadar so rubrike poimenovane po notranji organizaciji podjetja. Rešitve, storitve, produkti, ponudba: štiri besede za isto stvar, ki obiskovalcu ne povedo, kje je tisto, kar išče. Dobro poimenovanje uporablja besede, ki bi jih uporabil obiskovalec, ne besede, ki so v organigramu.
Vozovnice, rezervacije in obrazci
Vzorec, ki ga na poti prepoznam takoj: aplikacija za vozovnico zahteva račun, potrditev e-pošte, izbiro države in nato še enkrat izbiro mesta, ki je bilo že vpisano. Če se vmes izgubi povezava, se začne od začetka. Vozovnica stane nekaj evrov; postopek stane četrt ure in nekaj potrpljenja.
To je natančno tisto, kar spletni obrazci delajo lastnikom strani vsak dan, samo da lastnik tega ne vidi. Vidi število oddanih obrazcev, ne vidi ljudi, ki so obupali na drugem koraku. Na poti sem ta človek jaz, in dobro si zapomnim, kje sem obupal.
Pravila, ki se jih iz tega naučim, so preprosta. Ne zahtevaj računa za nekaj, kar je mogoče opraviti brez njega. Ne sprašuj dvakrat. Ohrani vnesene podatke ob napaki. Povej, kaj se je zgodilo po oddaji. To ne velja samo za vozovnice.
Meniji in cene
Restavracijski meni je zanimiv primer informacijske arhitekture. Dober meni ima jasne skupine, razumljive opise in ceno ob vsaki jedi. Slab meni ima poetične naslove, brez opisov, s cenami na drugi strani ali brez njih.
Spletne strani storitev se obnašajo podobno. »Celovite rešitve« brez opisa so poetičen naslov jedi. Cena, ki je ni nikjer, je meni brez cen: nekateri gostje bodo vprašali, večina bo šla naprej. Kjer cene ni mogoče navesti, je mogoče vsaj povedati, kako nastane. To je bolje kot tišina.
Iz menija se naučim še nekaj o vrstnem redu. Dober meni najprej pove, kaj je, potem, iz česa je, in šele nato, koliko stane. Spletne strani rade začnejo pri zadnjem ali pa cene nikoli ne pridejo do konca. Vrstni red informacij ni malenkost; je odgovor na vprašanje, kaj obiskovalec potrebuje najprej.
Check-in in trenutki čakanja
Pri prijavi na let ali v hotel opazujem, kako sistem ravna s čakanjem. Ali vem, da se nekaj dogaja? Ali vem, koliko bo trajalo? Ali vem, kaj naj naredim, če se zatakne? Dobri sistemi na ta vprašanja odgovorijo, ne da bi jih vprašal. Slabi me pustijo pred zaslonom, ki se ne premakne.
Na spletu je to trenutek po kliku na gumb. Če se ne zgodi nič vidnega, uporabnik klikne še enkrat, in zdaj imamo dve naročili ali nobenega. Povratna informacija ni okrasek; je odgovor na vprašanje »ali se je kaj zgodilo«, ki si ga uporabnik postavi vsakič.
Turistične strani in aplikacije
Turistične spletne strani so posebno poglavje. Pogosto so lepe, s fotografijami, ki jih ni mogoče pomanjšati, in z informacijo, ki jo dejansko potrebujem, skrito pod tremi kliki. Odpiralni čas, cena vstopnice, kako pridem tja, ali je treba rezervirati. To so štiri vprašanja, ki si jih postavi vsak obiskovalec, in stran, ki nanje ne odgovori na prvem zaslonu, je zamudila svoj namen.
Aplikacije mest in znamenitosti imajo drugo težavo: zahtevajo namestitev za nekaj, kar bom uporabil enkrat. O tem, kdaj ima aplikacija smisel, sem pisal posebej; na poti to vprašanje postane zelo konkretno. Spletna stran, ki deluje na telefonu, bi mi v večini primerov zadoščala.
Jezik, ki ga ne razumem
Najbolj poučen del potovanja je uporaba stvari v jeziku, ki ga ne znam. Takrat mi ostanejo samo oblika, ikone, položaj in barva. Če sistem deluje tudi tako, je zasnovan dobro. Če se sesuje v trenutku, ko ne razumem besed, se je zanašal na to, da bom bral.
To je hkrati test dostopnosti, ki ga na domačem zaslonu redko naredim. Uporabnik, ki ne razume jezika, je v podobnem položaju kot uporabnik, ki slabo vidi, hitro bere ali uporablja bralnik zaslona: potrebuje strukturo, ne okrasja. Gumb, ki je videti kot gumb. Napaka, ki je označena kot napaka, ne samo obarvana rdeče. Vrstni red, ki sledi nalogi.
Ko se vrnem, pogledam svoje strani z istim vprašanjem: ali bi jih razumel nekdo, ki ne bere besedila? Odgovor je pogosto manj prijeten, kot bi si želel.
Slaba povezava kot merilo
Na poti je povezava pogosto slaba ali je ni. Takrat vidim, katere strani in aplikacije so bile narejene za resnične razmere in katere za pisarno z optiko. Stran, ki naloži pet megabajtov slik, preden pokaže odpiralni čas, na postaji brez signala ne obstaja.
Za domača dela je to dober opomnik. Obiskovalec, ki išče podatek, ima pogosto en stolpec signala in nekaj sekund potrpljenja. Hitrost ni tehnična podrobnost, je pogoj, da se sploh pogovarjamo.
Kaj prinesem domov
Iz vsake poti prinesem nekaj zapiskov, ki nimajo zveze s krajem. Table, ki so delovale. Obrazci, ki niso. Trenutki, ko sem se izgubil, in razlog zakaj. Ko se vrnem k svojemu delu, te zapiske primerjam s tem, kar delam sam.
Najpogosteje ugotovim isto: nisem razmišljal o človeku, ki pride prvič. Vem, kje so stvari, ker sem jih tja postavil. Uporabnik tega ne ve, in mu tega ni treba vedeti. Njegovo vprašanje je enako mojemu na tuji postaji: kje sem, kam grem in kaj naj naredim zdaj.
Če stran nanj odgovori brez razmišljanja, je narejena dobro. Če ne, je vseeno, kako lepa je. Tega me potovanja naučijo vsakič znova, in vsakič znova to nekje pozabim, dokler spet ne stojim pred tablo, ki mi ne pove ničesar.
